Z velikim veseljem sporočam, da je danes izšla zelo prijazna in praktična knjiga Komuniciranje znanosti, v kateri z Zarjo Muršič pojasniva, kako čim bolj učinkovito pisati in govoriti o znanosti. Izšla je pri Univerzitetni založbi Univerze v Mariboru v sodelovanju s Centralno tehniško knjižnico Univerze v Ljubljani in je brezplačno dostopna. Čeprav je namenjena predvsem raziskovalkam, raziskovalcem in vsem, ki se ukvarjajo s komuniciranjem znanosti, je v resnici uporabna za vsakogar, ki bi želel izboljšati svoje pisanje, govorjenje in javno nastopanje tudi o drugih temah. Hvala tudi Patriciji Fašalek za spremno besedo in vse delo pri nastajanju knjige, Tinci Lukan za recenzijo ter Kristini Hoffmann za ilustracije. Za pokušino pa kar začetek prvega poglavja: Znanstvenice in znanstveniki pogosto najbolj jasno in prepričljivo govorimo takrat, ko svoje delo razlagamo sproščeno, brez občutka, da moramo nastopati kot uradni predstavniki znanosti. Ko prijatelju ob kavi razlagamo, zakaj nas je neko odkritje presenetilo, kaj nas pri raziskavi bega ali zakaj je neki rezultat pomemben, pogosto govorimo živo in razumljivo. Vemo, kje začeti, kaj poudariti in kako sogovornika pripeljati do bistva. A ko isto zgodbo prenesemo v predavalnico, v sporočilo za javnost ali poljudni članek, se nekaj spremeni. Naravni pripovedovalec v nas pogosto utihne, na njegovo mesto pa stopi notranji recenzent. Ta notranji recenzent je strog, previden in pogosto dolgočasen. Od nas zahteva, da vsako misel zavarujemo z dodatnim pojasnilom, vsako trditev obdamo z varovalkami in vsak stavek zapišemo tako, da nam ga ne bo mogel nihče očitati. Namesto žive pripovedi začnemo nizati dejstva, definicije in formule. Stavki se podaljšajo, misli postanejo nepregledne, besedilo se napolni s pasivnimi konstrukcijami in nenadoma zveni suhoparno, čeprav je tema sama po sebi izjemno zanimiva. Nekdo, ki je še uro prej prijateljem z navdušenjem razlagal o svojem delu, se pred širšim občinstvom pogosto spremeni v govorca, ki zgolj našteva podatke. Težava ni v tem, da je notranji recenzent odveč. Brez njega bi komuniciranje znanosti hitro zdrsnilo v pretiravanje, površnost ali zapeljivo, a napačno poenostavljanje. Težava nastane, ko recenzent prevzame vlogo pripovedovalca. Njegova naloga ni, da vodi zgodbo, temveč da jo preverja. Dobro komuniciranje znanosti zato ne pomeni, da se odpovemo natančnosti, previdnosti in dvomu, ampak da jih v sporočilo vključimo tako, da občinstvu pomagajo razumeti, ne pa da ga od razumevanja odvrnejo. Povezava do brezplačne knjige: press.um.si/index.php/ump/sl…