Rok Preseren

MED SLOVESNOSTJO IN MOLKOM Čez teden dni bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma slovesna podelitev Zoisovih in Puhovih nagrad, najvišjih državnih priznanj za dosežke na področju znanosti in inovacij. Dogodka se udeležujem že vrsto let, letos pa prvič po dolgem času nisem prejel vabila. Zakaj letos nisem med povabljenimi, ne vem. Težko pa si predstavljam, da bi bil razlog pomanjkanje prostora v dvorani. Priznam, da me je to nekoliko presenetilo, čeprav sem v zadnjih mesecih dobil že kar nekaj priložnosti za spoznavanje odnosa dela slovenskega znanstveno-akademskega vrha do mojega dela in kritičnega pisanja. Še toliko bolj je nenavadno, ker sem lani precej sodeloval pri vsebinski pripravi prav te prireditve. Scenarij je napisal režiser in pisatelj Nejc Gazvoda, s katerim sva imela dolg in temeljit pogovor o zanimivih zgodbah iz zgodovine slovenske znanosti. Prosil me je, naj mu pošljem nekaj svojih sestavkov in rokopis knjige, ki sem jo takrat pripravljal. Gradivo je nato uporabil pri oblikovanju scenarija. Lanska prireditev se mi je zdela sveža, zanimiva in vsebinsko bogata, zato sem bil vesel, da sem lahko prispeval nekaj idej. Ali ima letošnje nevabilo kakršnokoli zvezo z mojim kritičnim pisanjem o razmerah v slovenski znanosti, ne vem. Morda gre za povsem banalno organizacijsko odločitev. Vsekakor pa se ujema z izkušnjo zadnjih mesecev, ko se na opozarjanje o sistemskih nepravilnostih odgovorni večinoma odzivajo z molkom. V zadnjem času sem objavil več zapisov, v katerih sem na podlagi konkretnih dokumentov in osebnih izkušenj opozoril na resne nepravilnosti pri odločanju o javnem financiranju dejavnosti, povezanih z znanostjo. Odprl sem vprašanja preglednosti postopkov, nasprotij interesov, odgovornosti odločevalcev in učinkovitosti nadzornih mehanizmov. To so vprašanja, ki bi morala zanimati vsakogar, ki mu je mar za ugled in dobro delovanje slovenske znanosti. Kljub temu me ni nihče iz vodstev ključnih znanstvenih ustanov povabil na pogovor o ugotovitvah in morebitnih sistemskih izboljšavah. Seveda se z mojimi ocenami ni treba strinjati. Pričakoval pa bi vsaj zanimanje za argumente in pripravljenost na vsebinsko razpravo. Še posebej me preseneča, kako samoumevno se zdi v našem okolju, da lahko resna opozorila o nepravilnostih ostanejo brez odgovora. Kot da bi bilo pomembneje ohraniti videz urejenosti kakor preveriti, ali sistem dejansko deluje po pravilih, ki naj bi zagotavljala njegovo poštenost. Prav to je tista zatohlost, o kateri sem pred kratkim pisal: okolje, v katerem se kritična vprašanja razumejo kot motnja, molk pa kot način ohranjanja miru. Pred nekaj dnevi pa sem doživel zanimivo drugačno izkušnjo. Na pogovor me je povabila nemška veleposlanica v Sloveniji. Pričakala me je z več mojimi kolumnami za Delo, me pozdravila v slovenščini in povedala, da moje zapise redno in z zanimanjem prebira. Pogovarjala sva se o številnih vprašanjih, ki presegajo slovensko znanost, in srečanje mi je ostalo v zelo lepem spominu. Vsebine pogovora seveda ne bom javno povzemal, saj je šlo za zasebno srečanje. Srečanje se mi je zdelo še posebej zanimivo zaradi kontrasta z odzivi domačega akademskega okolja. Medtem ko doma pogosto naletim na molk ali obrambne odzive, se je izkazalo, da lahko kritično razmišljanje o znanosti, institucijah in družbi vzbudi zanimanje tudi zunaj našega neposrednega okolja. To mi veliko pomeni in mi daje dodatno spodbudo za nadaljnje pisanje. Ob tem bi rad posebej poudaril, kako zelo cenim posameznike znotraj slovenskih znanstvenih ustanov, ki se zavedajo problemov in si jih prizadevajo odpraviti. Vem, da to ni vedno preprosto. V majhnem okolju, kjer so poklicne poti, financiranje, imenovanja in osebni odnosi tesno prepleteni, lahko javno opozarjanje na nepravilnosti prinese tudi precej neprijetne posledice. Prav zato toliko bolj cenim tiste, ki kljub temu vztrajajo pri poštenih postopkih, enakih merilih in odgovornosti. Znanost potrebuje zaupanje javnosti, toda tega si ne more zagotoviti zgolj s slovesnimi prireditvami, nagradami in poudarjanjem lastnih dosežkov. Zaupanje nastaja tudi iz pripravljenosti, da se o nepravilnostih odkrito govori, da se odločitve preverjajo in da se kritični glasovi obravnavajo z argumenti. Prav zato se mi zdi javna refleksija znanosti tako pomembna. Omogoča, da o znanosti razmišljamo tudi zunaj institucionalnih hierarhij, da preverjamo njeno delovanje in opozarjamo na razkorak med vrednotami, na katere se sklicuje, ter dejanskimi praksami. Na koncu sploh ni bistveno, ali bom letos sedel v Gallusovi dvorani. Bistveno je, ali znamo v slovenski znanosti ustvariti okolje, v katerem kritika ne velja za izraz nelojalnosti, temveč za normalen in potreben del njenega odgovornega delovanja.

Pred precej leti sem v izjavi za televizijo dejal, da je slovenska znanost prežeta s sistemsko korupcijo. Izjava je takrat sprožila precej jeze in ogorčenja med vodilnimi predstavniki domače znanstvene skupnosti. Danes bi si želel, da bi lahko rekel, da to ne drži več. Toda moje izkušnje žal kažejo, da se razmere niso bistveno izboljšale. Izvedel sem namreč nekaj novih podrobnosti o poteku odločanja na razpisu za komuniciranje znanosti. Po informacijah, ki sem jih pridobil, si je član ocenjevalnega panela, ki je našo prijavo ocenil zelo slabo, sam izbral, da bo ocenjeval prav Kvarkadabro. O njegovi oceni nato na panelu sploh niso razpravljali, čeprav je močno odstopala od ocene drugega recenzenta. Nihče tudi ni zahteval pojasnil ali preveril razlogov za tako veliko razliko. Ob tem se odpira še vprašanje morebitnega nasprotja interesov. Isti član panela je ravnokar izdal knjigo pri enem od prijaviteljev, ki je na razpisu prejel precej sredstev. Ta povezava sama po sebi seveda še ne dokazuje nepravilnosti, vendar bi pričakoval, da se pri razdeljevanju javnega denarja takšne okoliščine vsaj preverijo. Prav tako prihaja iz velike akademske institucije, ki je bila glede na število pridobljenih projektov na tem razpisu daleč najbolj uspešna. Tudi to samo po sebi ni dokaz ničesar, je pa dodaten razlog za vprašanje, kako so bila morebitna nasprotja interesov prepoznana in obravnavana. Osebne povezave, neformalna zavezništva in institucionalna pripadnost so del vsakega akademskega okolja. Težava nastane, ko začnejo takšne povezave vplivati na odločitve o javnem denarju. V majhnem okolju pa osebne povezave ne vodijo nujno le v favoriziranje prijateljev in znancev. Kažejo se lahko tudi v slabšem ocenjevanju tistih, ki ocenjevalcem zaradi različnih osebnih okoliščin niso blizu. Razlogi za takšno distanco so lahko ideološke razlike, osebne antipatije, napačne informacije ali zastarele predstave o dejavnosti prijavitelja. Seveda nič od tega ne bi smelo vplivati na ocenjevanje. Razlika med dobro delujočim sistemom in klientelističnim okoljem ni v odsotnosti osebnih interesov in predsodkov, ampak v učinkovitosti mehanizmov, ki preprečujejo njihov vpliv na rezultate. O težavah z razpisom sem v vmesnem času formalno in neformalno obvestil več odgovornih oseb in institucij. Toda iz odzivov, ki sem jih doslej prejel, ni razvidno, da bi pristojni v opisanem postopku prepoznali kar koli problematičnega. Kot da je takšno odločanje nekaj povsem običajnega in sprejemljivega. Prav ta odsotnost kritične presoje me skrbi še bolj kot ravnanje posameznega ocenjevalca. Pri tem govorimo o agenciji, ki vsako leto odloča o zelo velikih zneskih javnega denarja. Zakaj o tem še naprej pišem? Ker se mi zdi nesprejemljivo, da pri razdeljevanju javnih sredstev ostajajo brez jasnih odgovorov tako temeljna vprašanja o neodvisnosti ocenjevanja, preglednosti odločanja in odgovornosti tistih, ki o sredstvih odločajo. Še posebej problematično je, če se pristojni sklicujejo na formalno pravilnost postopkov, ne da bi se resno vprašali, ali je primerno, da si ocenjevalci sami izbirajo prijave, ki jih bodo ocenjevali, in da o razdelitvi sredstev odloča majhen panel brez zadostne zunanje in neodvisne presoje. V skoraj treh desetletjih delovanja v slovenski znanosti sem že večkrat naletel na zelo podobne težave. Zato vse skupaj težko razumem kot osamljen zaplet ali nesrečno naključje. Toda tu ne gre več samo za Kvarkadabro ali za odločitev o enem projektu. Gre za vprašanje, ali imamo v slovenski znanosti sploh učinkovite mehanizme, ki preprečujejo samovoljo, pristranskost in nasprotja interesov pri razdeljevanju javnega denarja. In predvsem, zakaj se ob tako konkretnih opozorilih nihče od pristojnih ne čuti dolžnega preveriti, ali ti mehanizmi dejansko delujejo?