Tina Bregant je na predvolilnem soočenju na POP TV opozorila, da se je število ljudi v čakalnih vrstah od leta 2022 do januarja 2026 povečalo za 76 tisoč. Rubrika 24UR Dejstva je njeno izjavo javno označila za neresnično, češ da je razlika po podatkih NIJZ bistveno višja, in sicer skoraj 310 tisoč. Pri tem so navedli, da je številka zrasla z 1,4 na 1,7 milijona. Že zdrav razum in bežen pogled na to absurdno visoko številko bi morala preverjevalcem dejstev povedati, da nekaj ni v redu, saj bi to pomenilo, da na zdravstveno obravnavo čaka skoraj celotna slovenska populacija. Očitno je, da se je zgodila nedopustna metodološka napaka, saj so preverjevalci dejstev primerjali jabolka in hruške. NIJZ namreč beleži dve povsem različni metriki. Prva, ki jo je napačno uporabil "fact-checker", meri skupno število vseh aktivnih administrativnih naročil v sistemu eNaročanje. Ena oseba ima lahko namreč hkrati odprtih več naročil pri različnih izvajalcih. Druga metrika, na katero se je izrecno in pravilno sklicevala Bregantova, pa meri dejansko število fizičnih oseb, ki čakajo na obravnavo. Če pogledamo ustrezne podatke NIJZ o dejanskem številu čakajočih oseb, ugotovimo, da je bila izjava Tine Bregant izjemno natančna. Novembra 2022 je bilo čakajočih oseb 267.724, v prvem tednu januarja 2026 pa 344.157. Razlika znaša 76.433 ljudi. Bregantova je torej korektno uporabila uradne in javno dostopne podatke, njena navedba je bila povsem točna. Preverjanje dejstev bi moralo biti branik resnice, a se ob takšni neprofesionalnosti sprevrže v njeno popolno nasprotje. Ko tisti, ki naj bi preverjal dejstva, zaradi nepoznavanja osnovnih evidenc pomeša administrativna naročila z dejanskimi pacienti, to ni več zgolj strokovna napaka, temveč zloraba medijskega prostora. V občutljivem predvolilnem času ima takšno početje nevarne posledice, saj služi neposredno kot orodje za neupravičeno javno diskvalifikacijo. Označiti kandidatko, ki do potankosti natančno citira uradne podatke, za neresnicoljubno in to celo v imenu "dejstev", je farsa. S takšnim pristopom medij ne diskreditira le posameznice, temveč razvrednoti lastno verodostojnost in potrjuje zlovešč sum, da v delu novinarstva dejstva pogosto nimajo več nobene prave teže.

(Analiza sodne obrazložitve, ki pokaže, kako pravni diskurz prevzema retoriko teorij zarote in s tem razgalja globljo družbeno krizo razumevanja znanosti.) Redko se zgodi, da se prekrškovna sodba bere kot esej o znanosti. A prav to se je zgodilo v primeru, ko je sodišče namesto o vdoru v RTV razpravljalo o resnici, znanosti in vlogi medijev v družbi. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 440/2023) obravnava dogodek iz septembra 2021, ko je skupina protestnikov vstopila v prostore RTV Slovenija. Od urednikov so zahtevali, naj javnost obvestijo o domnevnih nevarnostih cepiv proti covidu-19, o katerih naj bi RTV molčala. Štiri leta pozneje je sodišče dejanje razglasilo za odziv v “upravičljivi skrajni sili”. Kršitev zakona naj bi bila opravičljiva, ker so udeleženci verjeli, da rešujejo življenja. Postopek je bil ustavljen, sodnik pa je svojo odločitev pospremil z obširno in presenetljivo ostro razpravo o medijih, znanosti in družbeni vlogi resnice. Namen te analize ni presoja pravne pravilnosti sodbe ali osebna kritika sodnika, temveč premislek o tem, kako se v javnih institucijah odraža širši družbeni odnos do znanosti in resnice. Sodba predstavlja natančen prikaz specifičnega načina razmišljanja, ki je v svojem jedru globoko zmotno. Gre za epistemologijo, ki jo sicer redko vidimo formalizirano v sodni praksi, a jo vsakodnevno prepoznavamo kot temeljno značilnost proticepilskih gibanj in retorike teorij zarot. Ker so takšna prepričanja v družbi nevarno razširjena, hkrati pa jih je težko nasloviti, je sodba idealna priložnost za analizo tovrstnega diskurza. Dokument namreč ni obskuren spletni zapis, ampak uradno dejanje sodne veje oblasti, ki tem zmotnim prepričanjem podeljuje legitimnost. sasod.substack.com/p/sodba-o… ...