Govorili so, da so šli v gozd tudi zato, da njihovi otroci ne bi govorili nemško. Da bi ostal jezik. Da bi ostala imena vasi. Da bi otrok materi lahko rekel mama v istem jeziku, v katerem ji je to nekoč rekel njegov ded. Za tako majhne stvari so ljudje počeli strašno velike reči. Ko se je rodila Lara, mi je babica v trboveljski porodnišnici povedala, da se je tam pred štiridesetimi leti rodilo okoli devetsto otrok na leto. Danes okoli tristo petdeset. Potem je za trenutek umolknila. »Pa tudi od teh večina ni več naših.« Ne vem, zakaj je ta stavek ostal z menoj. Morda zato, ker je zgodovina včasih perverzna. Niso nam vzeli jezika. Niso nas ponemčili. Dobili smo celo svojo državo. Svoje šole, svoje knjige, svoje zastave. Vse tisto, za kar so ljudje pred nami krvaveli, ker so verjeli, da bo potem dovolj. Pa morda niso računali na najtišji konec. Da ti nihče ničesar ne vzame. Da samo počasi zmanjka tistih, ki bi jim to lahko zapustil.