Medtem ko v ZDA premikajo meje mogočega, pri nas levičarji v spregi s sindikati blokirajo vsak poskus, da bi Slovenija stopila na pot razvoja in inovacij.

Minister ni uradnik. Doktor pravnih znanosti bi toliko pač lahko vedel. Minister je funkcionar, ki v tujini na svojem področju zastopa državo. Tudi odnos gostiteljev in kolegov do ministra, ki je na poti v tujini, je temu primeren. Predsednik vlade leti v prvem ali poslovnem razredu, minister leti v poslovnem razredu. Preberite si uredbo.

Kaj pa Vonta, kje je Vonta? 😎

Ali vi vidite kakršno razliko?

Pogrešam slovenske recenzirane akademske raziskave, ki bi celovito analizirale metode mobilizacije civilne družbe oz. volivcev z modernimi orodji afektivne politične komunikacije, framiranja groženj in socialnih omrežij, kot jih najbolj očitno in učinkovito demonstrira Inštitut 8. marec s svojim omrežjem. Ocenjujem, da gre z optimizacijo za izrabljanje šibkih točk tako trenutne ureditve odločanja v demokratičnem sistemu kot tudi za izrabljanje šibkih točk Homo sapiensa. Glavna nevarnost teh kampanj je predvsem v večanju polarizacije in razkola v družbi, ki ga take metode sistematično povzročajo in potrebujejo. V odsotnosti vsebinskih kampanj in javne razprave, kjer bi se v daljšem obdobju soočali različni pogledi na določeno vprašanje in pri tem z "brušenjem" dosegli kompromis in družbeni dogovor, je sedaj odločanje o določenem vprašanju/zakonu/izbiri odvisno od kulminacije čustev večine v kampanji na določen dan, posledice pa bo čutila celotna družba praviloma veliko let. Zato je v prvi vrsti potrebna sprotna zaznava in razkrinkavanje takih kampanj z grozečimi in nujnostnimi formulacijami, nenehnim framiranjem (uokvirjanjem) v moralno binarnost, nenehnim predstavljanjem kot žrtev, kar vse skupaj praviloma kulminira prav na dan D. Ob tem je pomembno zahtevati transparentnost političnih povezav, vplivanja in financiranja. Slovensko posebnost vidim v tem, da so tovrstne kampanje izrazito selektivne in svetovnonazorsko neuravnotežene. Čeprav lahko ocenjujemo, da se je podobnih pristopov posluževal tudi eden od bolj znanih aktivistov z nasprotne strani (Aleš Primc), pa je največja razlika v medijskem aparatu, ki pokriva in ojačuje kampanjo. V tem smislu so protagonisti deležni očitno neuravnoteženega pokrivanja in obravnave, če vzamemo v obzir zgolj javni medij, ki ima uravnoteženo poročanje zapisano v svojem poslanstvu. Poleg tega je velika razlika verjetno tudi v vključenosti v mednarodne povezave in možnostih financiranja iz tujih fundacij. Čeprav se zdi, da smo trenutno priča veliki asimetričnosti na polih pri uporabi tega pristopa, se to zagotovo slej ko prej izravna, kar pa je dolgoročno prej slabo kot dobro. Večanje razklanosti oz. polarizacije ne more voditi k družbeni koheziji, ki je za blaginjo in napredek vseh nujno potrebna. Zato je pomembno krepiti odpornost družbe na tovrstne kampanje. V tem trenutku izgleda, da je tehnologija bistveno pred sistemom odločanja in participacije, ki ga imamo v zahodnih demokracijah. Tovrstne kampanje bodo po optimističnem scenariju prisilile odločevalce, da bodo veliko več truda vložili v pojasnjevanje in razlaganje nujnih sprememb, tveganj in posledic. Namesto osebnih diskvalifikacij je treba več delati na zahtevah po konkretizaciji in dokazih za predpostavke. Vztrajati je treba pri jasno opredeljenih vprašanjih, preverljivih trditvah in merilih, ki veljajo za vse strani. Izpostaviti je treba nekorektnost povezovanja splošnih vrednot s konkretnimi rešitvami, velikokrat nepovezanimi. Npr. "Ker imaš tako in tako mnenje o RTV prispevku, si za mir na svetu." Ključno pa je, da namesto debat "za" ali "proti" izberemo iskanje vmesnih rešitev, drugačnih izvedb, dodatnih varovalk, postopnega uvajanja ali alternativnih ukrepov. Če imamo vizijo družbe in sobivanja v prizadevanjih za večjo blaginjo vseh, so cilji jasni, poti pa so lahko različne. IDEJA: Kot "protistrup" za škodljivost odločanja v afektu kulminacije čustev na volilni dan z dolgoročnimi težko popravljenimi posledicami lahko v medicini ponudimo metodo odločanja za sterilizacijo. "Sterilizacija se opravi šele, ko poteče šest mesecev od njene dovolitve." Tako bi bilo za preučiti možnost, da bi vsako odločitev na volitvah ali referendumu morali potrditi v naključnem oknu od 3–6 mesecev po datumu in s tem zagotoviti zadosten razmislek ter neodvisnost od najbolj intenzivnih orodij kampanje katerekoli strani.

Današnje dogajanje na X je zelo lepo pokazalo, da bi Janšisti še kako gledate RTV, samo plačevali ga ne bi. Ste poosebljenje zajedalstva.

Referendum o @RTV_Slovenija jasno pokaže, da ga 50% Slovencev želi plačevati, ostalih 50% pa ne. Grdo bi bilo, ko bi prvim onemogočili, da plačujejo RTV. In še bolj grdo, če bi od drugih zahtevali, da ga morajo plačevati. Rešitev: vsak nameni del dohodnine mediju po svoji izbiri.