Vsak naj bo plačan toliko, da delodajalcu ne manjka ljudi in da je delo opravljeno. Zaradi mene tudi 100 evrov ali več na uro, če je to potrebno in poslovni model takšno plačilo omogoča. Dvoličnost populistične politike se znova kaže v tekmovanju, kdo bo predlagal višje plačilo za uro razpoložljivosti dostavljavcev pri znanem podjetju. Selektivno ogorčenje glede na ozko volilno bazo ne dostavi niti enega obroka, ne oskrbi niti enega bolnika in ne privabi v sistem niti ene dodatne medicinske sestre. Naj samo spomnim, kaj so nekateri od danes najglasnejših govorili o plačilu pripravljenosti zdravnikov za najzahtevnejše posege. Ali o plačilu strokovnjakov drugih profilov, ki zagotavljajo delovanje ključnih javnih služb 24 ur na dan, vse dni v letu, na primer mreže nujne medicinske pomoči in urgenc. Konkretno je zdravnik specialist v najvišjem plačnem razredu za uro pripravljenosti plačan 6,75 EUR. Ne glede na to, s čim vas glede vsega tega hujskajo. Bistveni so odnosi med naročnikom, ponudnikom in izvajalcem ter njihove pogodbene obveznosti. V zdravstvu so v tem trikotniku pacient, zavarovalnica in izvajalec zdravstvene storitve. Kadar sistem ne zagotovi dovolj zmogljivosti, pacient čaka ali pa si, če si to lahko privošči, storitev plača sam. Če dostavna služba ne zagotovi dovolj dostavljavcev, naročnik čaka dlje ali pa gre po naročilo sam. Potrebe in posledice seveda niso primerljive, osnovno vprašanje pa je podobno: kdo je odgovoren, da je obljubljena storitev tudi zagotovljena? Politika bi morala postavljati jasna pravila in zahtevati odgovornost za njihovo izpolnjevanje. Prepogosto pa s selektivnim ogorčenjem in vsiljevanjem ideoloških pogledov te odnose še dodatno zaplete. Lekcija tudi za vse panoge.