‼️Priznam, v meni je jeza. Ob vsem nasilju in razdejanju v Parizu, nekoč slavnem mestu ljubezni, se nekje globoko v meni nabirata jeza in razočaranje. Evropa, kje je tvoja hrbtenica? Kje je tvoj glas? Povedal bom, kar vidim in kar vidijo vsi, ki imajo oči. Na ulicah Pariza, Bruslja in drugih evropskih mest ne protestirajo „dijaki, ki se borijo za svoje pravice“. Več kot 90 % tistih, ki razbijajo, kradejo in zažigajo, so mladi moški črnskega ali arabskega porekla, stari od poznih najstniških let do poznih dvajsetih. V rokah nosijo palestinske zastave. To so dejstva, o katerih poročajo tudi Slovenci, ki živijo v Parizu, čeprav nam jih mainstream mediji predstavljajo drugače. Včeraj sem to videl na lastne oči. V Bruslju sem občutil, kaj pomeni, ko običajen sprehod po mestu prekine kaos. Zaprte postaje podzemne železnice, omejen promet in negotovost, po kateri poti bova sploh lahko varno zapustila središče. V množici sem videl predvsem mlade moške, po mojem vtisu večinoma arabskega ali črnskega porekla. Zvečer na Facebooku gledam posnetek, na katerem mlad temnopolti moški s palestinsko zastavo novinarki na vprašanje, kaj želijo doseči, odgovori: „Uničiti vse.“ 24ur in RTV pa vam lažeta, da gre za rumene jopiče in da so bistvo protestov pravice dijakov. Pa ja de! Francoski notranji minister je jasno obtožil radikalne skrajno leve skupine, da napadajo policiste, zažigajo javne zgradbe in razbijajo trgovine. In tu se slika sestavi. Skrajna levica daje ideologijo, palestinska zastava daje simbol, priseljenci druge in tretje generacije, ki jih država desetletja ni znala ne integrirati ne obvladati, pa dajejo ulico. Levica je v njih našla vojsko za svoj boj proti lastni državi, oni pa v levici zaščitnika, ki jim vsako nasilje opraviči. To je zavezništvo, o katerem naši mainstream mediji molčijo. Sem jezen. Na politike, ki so to dovolili in ki to še danes, po vsem videnem in doživetem, opravičujejo z izgovori, da „ne smemo posploševati“ in da „niso vsi isti“. Na tiste, ki so odprli vrata brez preverjanja in brez načrta. Na tiste, ki so pred islamizmom zamižali na obe očesi. Na tiste, ki so vsakogar, ki je opozoril na islamski radikalizem in grožnjo multikulturalizma, razglasili za sovražnega. V imenu strpnosti so postali nestrpni do lastnih narodov. V imenu multikulturnosti so nam vzeli varnost. Od levice neprestano poslušamo o človekovih pravicah. Kje pa so pravice Evropejcev? Pravica trgovca, da zjutraj ne najde razbite izložbe. Pravica matere, da otroka brez strahu pošlje v šolo. Pravica ženske, da se ponoči varno vrne domov. Pravica vsakogar od nas, da brez strahu hodi po lastnih mestih. Evropa ne tone zaradi zunanjih sovražnikov, ampak zaradi notranje šibkosti. Zaradi zgrešene politike, ki v imenu lažne strpnosti pušča odprta vrata tistim, ki prinašajo sovraštvo in nasilje. Zaradi elit, ki so politično korektnost postavile nad varnost lastnih ljudi. Naša celina, nekoč zibelka civilizacije, je postala prizorišče kriminala in strahu. Do kdaj še? Kako dolgo bomo to še dovoljevali?